Kmetijstvo in naravovarstvo sta med seboj tesno povezana. Tega se zavedajo tudi na Biotehniški šoli Maribor, zato določene vsebine programov kmetijsko-podjetniški tehnik in naravovarstveni tehnik med seboj povezujejo. Kot pravi Simon Gračner, učitelj strokovnih predmetov s področja naravovarstva in hortikulture, želijo mlade predvsem z novimi pristopi spodbuditi k spremembam dosedanjih praks na področju kmetovanja s takšnimi, ki so okolju prijaznejša.
Naravovarstvo in kmetijstvo sta med seboj tesno povezana, predvsem z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti, ohranjanja rabe tal, varstva naravnega okolja idr. Kako med seboj povezujete ta znanja in kako pri tem sodelujete z gospodarskimi subjekti? Kako program prilagajate novim vsebinam s področja podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja, krožnega gospodarstva in kakšna znanja na tem področju dijaki pridobijo?
Gotovo, področji naravovarstva in kmetijstva sta med seboj čedalje bolj povezani. Tej povezavi sledimo tudi na šoli, saj v oddelku združujemo dijake iz obeh smeri: kmetijske in naravovarstvene, in poskušamo čimbolj povezovati znanja z obeh področij. Tovrstna kombinacija se pogosto izkaže za zelo koristno, saj dijakom razprave, ki jih odpiramo med poukom pomagajo k razumevanju vsebin z obeh področij. S tem si oboji pridobijo določena znanja tako s področja kmetijstva kot tudi naravovarstva, ki pomagajo k delovanju v smeri varovanja narave. Pri pouku bi bilo nesmiselno reči: »Ne smete več uporabljati mineralnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, antibiotikov v živinoreji itd.,« ampak je bolj smiselno dijake poučiti, kako lahko to dosežemo. Takšen pristop je lahko še posebej učinkovit pri dijakih, ki izhajajo s tradicionalno naravnanih oblik kmetovanja na njihovih kmetijah, to je pri tistih, pri katerih se oblika kmetovanja prenaša iz generacije v generacijo. V sodelovanju z različnimi sodobno orientiranimi oblikami kmetovanja pa nam je že uspelo doseči, da začenjajo mladi razmišljati drugače kot njihovi starši in stari starši. To je še posebej opazno pri dijakih, ki izhajajo z živinorejskih kmetij, v to smer pa so zaznavni tudi vidni premiki na sadjarskih in vinogradniških kmetijah. Največ težav je zaznati pri dijakih, ki izhajajo s poljedelskih kmetij, saj zaradi nizkih cen pridelkov, v nadaljnjem kmetovanju ne vidijo svetle prihodnosti.
V oba programa sproti vključujemo tudi aktualne smernice s področij, ki se nanašajo na blaženje podnebnih sprememb. S tem namenom smo se tudi vključili v ERASMUS+ projekt AgroSylviMob, s katerim želimo dijakom predstaviti agrogozdarstvo. V ospredje niso postavljene toliko novosti s tega področja, kolikor bolj način razmišljanja, ki se je izkazal za uspešnega že skozi stoletja, a smo žal nanj pozabili. S pomočjo novih pristopov želimo dijakom in širši javnosti pokazati, da se da pozitivno vplivati na podnebje, zmanjšati izčrpavanje tal, shranjevati presežke ogljika in ohranjati vire vode. Spodbujati želimo trajne in donosne kmetijske prakse: ohranjanje zdravja tal in naših naravnih virov ter povečanja biotske raznovrstnosti in druge.
Pri dijakih že kar nekaj časa opažam, da govorjenje o novih smernicah krožnega gospodarstva, trajnostnem razvoju in podnebnih spremembah ne prinaša pravih rezultatov, saj sami opazijo, da le nova znanja ne zadoščajo za uspešno kmetovanje. Zato bi morali najprej starejši živeti in se ravnati po teh smernicah, pa žal ne, kajti če bi, potem se ne bi znašli, kjer smo: onesnaženi vodni viri, izčrpana in onesnažena tla, onesnažen zrak, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, plastika v naravi in drugi.
Zato moramo stopiti korak nazaj v preteklost, da bomo lažje razumeli, kako v prihodnje naprej.
Dijaki opravljajo številna terenska dela in tudi praktično usposabljanje pri gospodarskih subjektih. Na katerih področjih dela so po koncu izobraževanja zaposljivi in kakšno je povpraševanje za ta poklic na trgu dela? Katere so ključne kompetence, ki jih pričakujejo delodajalci za tovrsten kader?
Dijaki, ki zaključijo program kmetijsko-podjetniški tehnik, nimajo težav pri zaposlitvi, saj jih večina od njih izhaja z večjih kmetij, na katerih bodo nekoč postali njihovi prevzemniki. Druge dijake iz te smeri pa pogosto srečamo kot prodajalce in svetovalce v kmetijskih trgovinah, saj so si pridobili v času šolanja veliko uporabnega znanja s področij, ki so povezana s kmetovanjem. Vedno več dijakov pa nadaljuje študij na višješolskih ustanovah in fakultetah. Po diplomi pa se ti v glavnem zaposlijo v različnih kmetijskih zavodih, sadjarskih in živinorejskih centrih in drugih podobnih ustanovah.
Naravovarstveni tehniki si pridobijo v času šolanja široko poglobljeno znanje s področja ekoremediacij, izvajanja različnih analiz in monitoringa, naravnih virov, kompostiranja, varovanja naravnih vrednot … Da so usvojili dovolj znanja, kažejo številni dobri odzivi delodajalcev, pri katerih opravljajo delovno prakso. Nehote pa se nam vsiljuje vprašanje, ali pridejo zlahka do željene službe? Odgovor je: »Ne.« Zakaj? Delodajalci pogosto menijo, da je poklic zanimiv in uporaben, ne potrebujejo pa kadra s 5. stopnjo izobrazbe. Razumem jih. Ne razumem pa, zakaj bi bila to ovira za njihovo nadaljnjo poklicno pot. Mlade bi bilo potrebno navduševati, da so lahko koristni za širšo družbo, ne pa jih zavračati kot njene nepotrebne člane. Večina dijakov, ki konča šolanje z maturo, potem nadaljuje s študijem, tako da dobimo po njihovi diplomi na višji in visokošolski ustanovi odlične naravovarstvenike, ki lahko zadostijo potrebnim kriterijem glede stopnje izobrazbe. Še vedno pa se nam zastavlja vprašanje, ali v gospodarstvu in v javnih institucijah potrebujemo le profile delavcev s končano vsaj 6. ali celo 7. stopnjo izobrazbe?
Naravovarstveni tehniki si pridobijo dovolj znanja, samo dovoliti jim je potrebno, da ga pokažejo.
Za optimizacijo dela in racionalno rabo virov se v poslovne procese, tudi v kmetovanje, vse bolj vpeljujejo digitalne tehnologije. Kako poznavanje digitalnih tehnologij in njihovo upravljanje vključujete v izobraževanje in usposabljanje naravovarstvenih in kmetijskih tehnikov? Katere digitalne tehnologije pri tem izpostavljate?
V izobraževanju kmetijsko-podjetniškega tehnika poskušamo slediti novim trendom na področju uporabe sodobne tehnologije. Pri uporabi FFS nam pomaga agrometeorološka postaja, ki nam je omogočila, da lažje spremljamo pojavljanje različnih bolezni in škodljivcev. V učni proces smo vključili hidroponsko gojenje, modernejše načine pridobivanja soka … Največja težava je prav v tem, ali si šola sploh lahko privošči in kupi drage najmodernejše tehnološke pripomočke. V tujini šolam pri tem pomagajo podjetja, pri nas pa je še vedno težko dobiti donatorja. Nam je uspelo, da smo si jih pridobili nekaj.
Naravovarstvenim tehnikom je omogočeno, da uporabljajo različne ARSO spletne storitve, kot je Atlas okolja. Za analiziranje kvalitete voda, tal in zraka pa uporabljanje digitalnih učni pripomočkov, s katerimi lahko hitro in natančno opravljajo različne meritve. Prav tako že nekaj let uporabljamo za tovrstne meritve učne pripomočke Vernier. V zadnjih dveh letih pa smo se pridružili projektu GLOBE, kjer pod okriljem ameriške vladne agencije NASE izvajamo številne meritve, s pomočjo satelitov in skupne baze podatkov pa lahko rezultate primerjamo s šolami iz celega sveta.
Kakšen bo razvoj programov naravovarstveni in kmetijski tehnik v prihodnje?
V programu naravovarstveni tehnik že dve leti poteka prenova poklicnih standardov, v katero so vključeni CPI, strokovnjaki s področja naravovarstva, in šole, ki izobražujemo ta program. Poklicne standarde želimo vsebinsko čimbolj približati trenutni okoljski situaciji. Veseli me, da so se prenovi poklicnih standardov pridružili strokovnjaki, ki se vsakodnevno srečujejo z okoljskimi težavami in so tako lahko iz prve roke posredovali koristne informacije, ki smo jih z veseljem vključili v poklicne standarde. Prenovi poklicnih standardov bo sledila prenova programa. Program je zagotovo že zdaj primerljiv s podobnimi programi v tujini.
V naslednjih letih nas čaka prenova tudi v programu kmetijsko-podjetniški tehnik. Zagotovo bomo v prenovljen program vključili še več tem, ki so povezane z okoljem, kar sicer počnemo že sedaj. Veliko večji poudarek bo tudi na digitalizaciji v kmetijstvu, sodobni mehanizaciji.
Simon Gračner, učitelj strokovnih predmetov s področja naravovarstva in hortikulture
Intervju objavljen v strokovni reviji ESG, februar 2024 in na portalu Zeleno omrežje Slovenije
