14.5.2023 smo se malo po zajtrku z mini avtobusom odpravili na pot proti Češki republiki, malo živčni, a v pričakovanju novih znanj in izzivov. En del poti smo potovali skozi Avstrijo, kjer smo naredili tudi krajši postanek za kosilo. Naslednji postanek je bil na Češkem, v mestu Brno. Močan dež, ki nas je spremljal celo pot se nas je v Brnu vsaj malo usmilil, tako da smo se lahko sprehodili skozi mesto do gradu Špilberk, kjer smo malo postali, se poslikali, potem pa odhiteli proti avtobusu.
V Nasavrky smo prispeli zvečer. Naši gostitelji so nas pričakali z večerjo. Nato smo se razporedili v sobe, še malo poklepetali in se šli spočit, da bi lahko drugo jutro hitro vstali in od dneva odnesli čim več. Učitelji so med sabo dorekli kako bo potekal naslednji dan.
V ponedeljek 15.5.2023 se je spet začel deževno. Po zajtrku nam je ravnatelj predstavil šolo, ogledali smo se njihove specialne učilnice. Profesorica nam je preko predstavitve predstavila čebelo in njene proizvode, po njeni predstavitvi smo se razdelili v skupine. Ena skupina si je ogledala muzej, in stalno razstavo čebelarske opreme, druga pa apikomoro. Nato smo se zamenjali. Ker je dež za nekaj časa ponehal smo imeli priložnost in čast pregledati njihove čebelje družine.
Po kosilu smo se odpravili v azil za poškodovane divje živali. Vanj nastanijo živali, ki zaradi poškodb ne morejo preživeti v naravi. Če si opomorejo jih spustijo nazaj, drugače pa ostanejo v azilu.
V azilu smo videli največ ptic ujed, ki zaradi svoje močne želje po plenu velikokrat poškodujejo krila in ne morejo več leteti. Videli smo tudi slepo lisico, risa, kune, nutrije, činčile, pave, laboda. Vodja azila nas je popeljal mino kletk in voljer vseh živali in o vsaki razložil zgodbo. Po končanem ogledu nam je v njihovih prostorih povedal še nekaj zanimivosti o različnih živalskih vrstah.
Polni novih znanj smo odšli na večerjo. Po večerji pa smo še malo zabavali, igrali nogomet, kartali in polni novih vtisov komaj čakali, da nastopi nov dan.
V torek 16.5.2023 pa nas je prebudilo sonce. Po zajtrku smo se peš odpravili proti mizarski delavnici šole. V delavnici nas je že čakal mojster, na mizah pa pripravljeni, zapakirani kompleti za izdelavo hotela za žuželke. Prva vsak od nas si je lahko izdelal svoj hotel. Ob sestavljanju lesenih delov smo se zelo zabavali. Včasih komu kaj ni uspelo, a za skupno močjo smo vsi izdelali prekrasne hotele, jih pobarvali, opremili z napisom. Doma jih bomo še dopolnili z bambusovimi palicami, storžki, slamo in drugim materialom, ki bo privabil divje opraševalce, da se nastanijo v njem.
Po kosilu smo odšli v bližnjo »Keltsko vas«. Vasica prikazuje življenje Keltov, ki so naše ozemlje naseljevali od 450 – 30 pr.n.št. Zanimiv je že vhod v Vas, obzidje na katerega so pritrjene lobanje, da si tujec ne bi upal vstopiti. A mi se nismo dali. Brez strahu smo vstopili in se nekako poistovetili z prebivalci vasice. Pa da ne boste mislili, da so bili to Kelti.
Vodnik oblečen v kelltska oblačila, nam je pokazal, kako so kelti izdelovali svoj denar. Tudi sami smo se lahko izdelali vsak svoj kovanec. Z denarjem bi si na primer lahko jajca njihovih kokoši, pa je za to že poskrbel Jan, ki je zlezel v kurnik, da jih pobere. Vodnik nam je povedal, da on skrbi za vse živali. V vasi so imeli še koze in prašiče, svinjo in merjasca ter njune mladiče. Janu je uspelo ujeti eno čuniko, da bi jo malo pocartali, a njena mama ni bila preveč zadovoljna, zato smo ji jo raje vrnili.
V vasi smo si ogledali še hišo njihovega »župana«, mizarja, kovača. Ena od kolib je namenjena tudi turistom, ki lahko v njej prespijo. V skromni domovanjih so Kelti imeli tudi malo kuhinjo, skupno ležišče za vse člane družine, majhen oltar, statve, kjer so si izdelovali obleke.
Ker so bili Kelti tudi vojščaki, smo se tudi sami malo preizkusili v borilnih veščinah in zato smo imeli na koncu čast vstopiti v prostore »župana vasi«. Tudi v teh prostorih so nas skušale prestrašiti lobanje in vodička z sulico, a kaj ko smo postali že pravi Kelti. Na koncu smo skočili še v trgovinico po spominke, malo raziskali okolico, pa je že nastopil čas za kosilo.
Po kosilu smo si ogledali predelavo voska v satnice. Vsak od nas se je preizkusil v izdelavi. Že pripravljeno osnovo smo najprej spustili čez dva valjčka in jo pripravili za valj z vzorčno matrico. KO smo spustili vosek čez matrico, smo dobili kolut satnih osnov. Iz koluta nato lahko izdelujemo satnice različnih velikosti. Mi smo jih izrezali na njihovo velikost satnih osnov.
Prikazali so nam tudi izdelavo satnih osnov v enostavnejšem modelu, kar je bolj zamudno, dobimo pa debelejše osnove.
Ob koncu dneva smo se srečni, da smo spet veliko novega izvedeli še malo podružili, malo zaspali in že je napočil nov dan
V sredo 17.5.2023 pa smo se po zajtrku odpravili v 80 km oddaljeno šolo Lanškroun, kjer izobražujejo kmetijske in veterinarske tehnike. Najprej smo si ogledali njihov praktični pouk na goveji farmi z 500 glavami goveda, devetimi molznimi roboti, lastnim laboratorijem. Ogledali smo si igluje za teličke, skupne bokse za teleta, prostore za krave v presušitvi in veliki hlev za molznice. Dijaki njihove šole so pod vodstvo ravnatelja pri kravah izvajali rektalne ultrazvočne preglede na brejost. Zaposleni tehnolog, po izobrazbi kmetijski tehnik, nam j razložil sistem reje, molže, opisal vse analize mleka, ki jih izvaja molzni robot in analize, ki se še dodatno izvajajo v laboratoriju. Navdušeni smo bili nad velikostjo, opremljenostjo in sodobno tehnologijo farme. Ko so njihovi dijaki zaključili z praktični poukom smo se za njimi odpeljali na šolo na kosilo. Po kosilu smo odšli v pokrito jahališče, kjer je vsak od nas lahko zajahal enega od njihovih šolskih konj. Po ježi so nam razkazali konjski hlev, predstavili prebivalce, enega d njih smo lahko tudi malo poštrgljali in mu očistili kopita.
Po ogledu konjskega hleva je sledil še ogled hleva za govedo. Tudi tu smo si ogledali igluje za teleta, hlev za molznice in molzišče.
Po ogledih smo odšli v prostore šole, kjer nam je profesorica predstavila šolo njene dejavnosti, projekte. V tem času je pri njih potekala poklicna matura veterinarskih tehnikov, ki poteka podobno kot naša.
Po predstavitvi šole smo lahko poizkusili njihove sire in jih v sirarni lahko tudi sami izdelali oz. obogatili že pred pripravljene proizvode. Bilo je zabavno se igrati z različnimi dodatki, zelišči, saj je vsak od njih dal siru prav poseben okus. Poizkusili smo narediti tudi njihovo mlečno sladico.
Na koncu nam je želela profesorica samo pokazati model krave, kupljen preko Erasmus+ projekta, a vsi smo hoteli model tudi praktično preizkusiti. Model je namenjen simulaciji rektalnega pregleda na brejost – pregledovalcu daje občutek, kot da zares vstopa v rektum krave, se zagreje na telesno temperaturo, ustvarja peristaltiko, samo umazan in smrdeč nisi na koncu. Pri modelu smo se zadržali kar precej časa in se kljub njegovemu poučnemu namenu neskončno zabavali. Sledil je ogled secirnice, kej smo lahko ocenili vzrok pogina malega pujska.
Zadovoljni, polni novih vtisov smo se odpeljali proti našemu začasnemu domu na večerjo. Dan je minil kot bi mignil in komaj smo čakali, kaj nas čaka drugo jutro.
Po zajtrku smo spet dočakali e dan brez dežja. Naši gostitelji so se zato odločili, da nam pokažejo vzrejo matic. Odpeljali smo se v bližnjo vzrejališče. Za učne namene imajo urejeno posebno učilnico. Zunaj so postavljeni panji in prašilčki. Njihov učitelj nam je prikazal celoten postopek vzreje. Najprej je poiskal sat z mlado čebeljo zalego. Sat je odnesel v učilnico, kjer smo si pod lupo zalego lahko tudi pobliže ogledali. Nato nam je pokazal presajanje ličink v matične lončke. V plastične lončke najprej z brizgo aplicira mešanico matičnega mlečka in vode, nato s posebno iglo zajamemo mlado ličinko v satju in jo vstavimo v lonček s tekočino. Vsak je lahko poizkusil presaditi svojo ličinko. Delo je precej precizno, zato moraš biti pri njem previden in natančen. Po presajanju smo si pogledali matične lončke, ki so bili 3 dni vstavljeni v panj. Od 20 so čebel začele graditi matičnike na 15 lončkih. Ko lončke čebel pokrijejo in se v njih začne razvijati buba, dajo lončke v inkubator. Po 15 dneh iz vzamejo iz inkubatorja in vstavijo v pripravljene prašilčke. Prašilčke pripravijo tako, da iz satja pometejo mlade čebele, jih omamijo z amonijevim nitratom, da ni bi zletele takoj nazaj v svoj panj. Omamljene čebele vstavijo v prašilček in jim dodajo matičnik pred izleganjem. Dodajo tudi sladkorno pogačo. Prašičle postavijo za 3 dni na hladno temno mesto, nato jih odnesejo ven in počakajo da se matica opraši. Matico nato ustrezno označijo in jo vstavijo v prenosno matičnico z nekaj čebelami spremljevalkami
Za zanimivost na češkem prodajajo tudi matičnike z dobrim genetskim potencialom, ne samo oprašenih matic. Mi smo se preizkusili v označevanju trotov, pa so nas ti vzeli kar za svojo družino in so nas spremljali še cel dan.
Po ogledu celotnega postopka vzreje je sledil prikaz umetnega osemenjevanja matic. Učitelj je prikazal način odvzema semena trota – trota pred tem omamijo z kloroformom. Nato vzemejo matico, jo vstavijo v posebno plastično cevko, fiksirajo, z precizno napravo odprejo zadek in v nožnico v bližino spermateke vbrizgajo seme. Ves postopek se je preko posebne lupe in kamere predvajal tudi na ekran. Bili smo navdušeni nad prikazom, se zahvalili in odhiteli na šolo izdelovat sveče. Čakal nas je že stopljen vosek in prečudoviti modelčki. Vosek se kar ni in ni hotel strditi, pa tako nestrpno smo čakali da modelček izpraznimo in vlijemo novo svečko. Vse narejene svečke smo lahko odnesli domov kot darilo bližnjim.
Po kosilu je sledila delavnica izdelave medenega peciva. Po navodilih slaščičarke smo izdelali dvoje vrst medenih kroglic brez peke in okrasili že pečene medenjake. Nastajale so prave male umetnine Vse narejeno nam je šlo kar hitro v slast.
Po peki smo se odpravili v bližnje malo večje mesto Chrudim, da obiščemo še kakšno trgovino in nabavimo kakšen spominek, darilo. Čas v mestu je hitro minil, na našem začasnem domu pa nas je že čakala večerja in zadnji večer pred odhodom. Bil je najboljši od vseh, Poln smeha, šal in nostalgije, da se bo teden končal in bomo spet morali sesti v šolske klopi ter se prepustiti hitro tekočemu vsakdanu. Postali smo pravi prijatelji in upamo, da ta vez ostane tudi v prihodnje.
Drugi dan smo se prebudili v sončno jutro Pohiteli smo še malo na bližnje igrišče, si ogledali njihov prečudovit arboretum. Prikazali so nam prostore za točenje medu, polnilnico medu, komora za segrevanje medu, črpalko za pretakanje medu, parne topilnike voska in film, ki prikazuje kako deluje naprava za točenje. Žal si vsega tega zaradi slabega vremena in nezadostnega medenja nismo mogli ogledati v živo. Po vseh ogledih je sledila degustacija različnih vrst medu.
Po kosili smo se neskončno hvaležni svojim izjemnim gostiteljem poslovili in odšli proti domu. Pot je s krajšimi postanki hitro minila in odhiteli smo domov pripovedovat zgodbo o čebelah in ljudeh ter ostalih živalih in o našem slovensko – češkem prijateljstvu.
Hvala gostiteljem za ves trud, neizmerno predanost in pripravljenost razdajati svoje znanje. Hvala ravnatelju Josefu Lojdi, učiteljici Miroslavi Novotni, Anni Viškovi, Lukašu Bezouški, kuharicam, čebelarjem in vsem ostalim zaposlenim na šoli in v dijaškem domu. Hvala ravnatelju in učiteljicama na Střední školi zemědělská a veterinární Lanškroun, hvala Keltoma v Keltski vasi, našemu vodniku v zavetišču za divje živali Hvala šoferju Mateju za vse prevoze in dobro družbo. Hvala vsem vam, ki ste bili del naše ekipe, kajti vsak od vas je prispeval delček k uspešni celoti in seveda hvala Erasmusu + in Cmepiusu, ki sta vse to omogočila.
