Projekt AgroSylviMob je namenjen razvoju agrogozdarstva. V projektu sodeluje 8 partnerjev iz Avstrije, Francije, Italije, Španije in Slovenije. Pri projektu AgroSylviMob sodeluje tudi Lycée agricole de Coconi (kmetijska šola iz Coconija) iz Francoskega departmaja Mayotte. Glede na to, da na tem otoku že izvajajo agrogozdarstvo oz. živijo z agrogozdarstvom, je bilo razumljivo, da se odpravimo tja in od njih izvemo, kaj dejansko je agrogozdarstvo v praksi.
Mayotte
Mayotte je otok, ki leži v Mozambiškem kanalu, na območju med Mozambikom na zahodu, otočjem Komori na severu in Madagaskarjem na vzhodu. Mayotte leži na prehodu iz ekvatorialnega v savansko podnebje (na 12°49ˋ južne geografske širine), tako da imajo deževno in suho obdobje leta. Mi smo obiskali otok ob koncu deževne dobe, tako da smo izkusili, kako je, če si v nekaj minutah kot da bi prišel iz pralnega stroja. Vreme je tukaj res nenavadno, pravkar se pražiš na soncu, čez minuto ali dve pa te nebo že veselo tušira. Ampak nič hudega, kajti že naslednji trenutek bo zagotovo spet posijalo sonce.
Kombinacija dežja in visokih temperatur omogoča neverjetno hitro rast večine rastlin na otoku, ja tudi plevelov. Posledično ni nič nenavadnega, če bambus v enem letu zraste več kot 12 metrov, bananovec v enem letu zraste, zacveti in rodi, nato pa ga domačini posekajo, da mlade rastline ponovijo zgodbo predhodnika.
Ko tudi PlantNet obupa
Posebno doživetje je bivanje sredi naravnega gozda, ki ga pri nas praktično že ni več. Obdajajo te rastline, ki si jih predtem videl samo na National Geographicu. Hitro prepoznaš bananovce, bambus, papaja ti je še tudi poznana, drevo mangovca je že malo trši oreh, potem pa že malo čudno gledaš, saj tudi PlantNetu ni jasno, kaj hočeš od njega. Pri malo nižjih rastlinah je bil rezultat mojega opazovanja za odtenek boljši, saj sem hitro prepoznal alojo, pa agavo, aha tudi kroton mi je poznan, pa singonij je tu, alamanda mi je tudi poznana, potem pa sem se že počutil kot dijaki na prepoznavanju rastlin za oceno.
V osrčju mangrov
Ob obali pa je zgodba malo drugačna. Ob obalnem pasu lahko občudujete številne baobabe ali po naše kruhovce. Teh je toliko, da so po njih poimenovali celo del obale (Baobab beach).
Drevesa baobaba so res impresivna, ampak v tem pogledu pa jih zagotovo prekosijo mangrove. Imeli smo srečo, da so nas s čolnom popeljali v osrčje teh veličastnih dreves. Znano je, da mangrove ščitijo obalni pas pred erozijo tal in neurji, na Mayottu pa imajo še eno zelo pomembno nalogo, čiščenje kanalizacijskih odplak, ki jih spuščajo iz mest. Mangrove so pravi labirint kanalov, in če jih ne poznaš, lahko imaš kar velike težave, da najdeš izhod.
Kaj je agrogozdarstvo?
Po odgovor na to vprašanje smo se odpravili na Lycée agricole de Coconi. Najprej so nam teoretično predstavili agrogozdarstvo na Mayottu. Ko smo prisluhnili njihovim strokovnjakom, smo se šele zavedli, da eno piše na internetu, drugo pa so praktične izkušnje s terena. Hitro smo doumeli, da tu ne gre za intenzivno pridelavo, kot smo večinoma navajeni v Evropi in tudi v Sloveniji, ampak za samooskrbo, ki hkrati omogoča prodajo viškov pridelkov trgovinam, na tržnici, restavracijam in tudi prodajo na domu.
Postavili so sistem, ki je zasnovan po principu “teras”. Vedno sadijo skupaj tri skupine rastlin. V ozadju posadijo visoka, hitro rastoča drevesa, ki so namenjena senčenju nižjih rastlin, hkrati pa njihovo zelenje uporabljajo kot zastirko, ki se zelo hitro spremeni v nujno potrebno organsko snov, ki vsebuje potrebna hranila za uspešno rast rastlin. Listi teh dreves so uporabni tudi kot hrana kravam, saj je zelo malo trave, kot jo poznamo mi. Med temi drevesi najdemo tudi visoke kokosove palme, mangovce in papaje. Veliko zanimanja je poželo drevo imenovano Dragonˋs blood. Ime je dobilo po rdečem soku, ki se pojavi, če ranimo deblo. So pa poganjki drevesa super material za zastirko, saj je eno najhitreje rastočih dreves.
Pod visokimi drevesi sadijo sadna drevesa, ki zahtevajo nekaj več sence in so zaradi hitro rastočih dreves dobro zaščitena pred močnim soncem, kar omogoča kvalitetnejši pridelek sadja. V tem sloju najdemo bananovce, kakavovce, kavovce, vanilijo, nižje sorte papaje, poprovec, limonovce … V spodnjem sloju pa sadijo rastline, ki zahtevajo več sence in vlage. Tukaj najdemo tudi rastline, ki so nam bolj poznane, kot so jajčevci, čiliji, kumare, fižol, sladki krompir, buče, špinača, pa tudi koruza. Ne manjkajo pa ananas, pasijonka, manioka, okra, kurkuma, taro, karambola …
Na šolskem posestvu smo se pridružili dijakom na praksi. Pomagali smo jim pri zasaditvi rastlin in pri čiščenju podrasti, pri nas bi rekli, da smo odstranjevali plevel. Če pri nas uporabljamo za zatiranje plevela motike, česala, okopalnike ali herbicide, se neželjenih rastlin na Mayottu lotevajo z mačetami. Mačete so zelo učinkovito sredstvo, žal pa zaradi odličnih pogojev za rast podrasti, tudi najpogostejše orodje, ki ga uporabljajo. Nasmejal nas je odgovor italijanske kolegice na vprašanje domačega učitelja, če tudi pri njih uporabljajo mačete: “Ali ste nori! Pri nas bi se dijaki pobili z njimi!”.
Kot že rečeno, rastline tukaj zelo hitro rastejo, kljub temu pa smo se zelo začudili, ko so dijaki ob posajene jajčevce potikali vejice grmovnic, saj so nam povedali, da bo to odlična senca, ko se bodo v nekaj dneh ukoreninile in prerasle jajčevce.
Najbolj pa nas je navdušil del šolskega posestva, kjer pridelujejo kokosove palme. Za Mayotte so značilne visoke palme, na katere je težko plezati in obirati kokosove orehe. Na šoli so se zato lotili križanja domače kokosove palme s kokosom iz Indonezije, ki je visok le okoli 3 metre. Od nove sorte pričakujejo nižjo rast in predvsem več kokosove vode oz. mleka. Mislim, da bodo nad novo pridobitvijo najbolj navdušeni ljudje, ki jim že zdaj pokradejo okoli 80% pridelka. Jih povsem razumem, saj smo tudi mi bili zelo navdušeni nad tekočino, ki je pritekla iz kokosovega oreha. Oh, kako se prileže osvežujoča tekočina pri temperaturi 35°C.
Agrogozdarstvo skozi oči domačih pridelovalcev
Videli smo, kako agrogozdarstvo razumejo na šoli. Zanimalo pa nas je, kako pridelujejo hrano na večjih površinah. Večji pridelovalci uporabljajo tri tehnike agrogozdarstva. Najpogostejša je uporaba “teras”, kjer prevladuje visoka gostota sadnih dreves v kombinaciji z višjimi drevesi, pojavljata pa se tudi dva sistema, kjer prevladujejo mešane zasaditve z manjšo gostoto dreves, kar pomeni, da so rastline bolj izpostavljene soncu. V tem sistemu smo videli predvsem sladki krompir, koruzo, sladkorni trs, avokado, papajo, manioko in na naše presenečenje tudi taro in riž, ki normalno potrebujeta več vlage. Tretji sistem pa je koriščenje naravnega gozda za pridobivanje pridelkov, kjer poberejo, kar ponuja narava.
Na prvi pogled imaš občutek, da je to pravi raj za pridelovalce, ampak tudi tukaj se pojavljajo težave, ki ogrožajo eksistenco pridelovalcev. Eno od težav sem že omenil, ko jim ljudje odtujijo pridelke, podobna težava pa so tudi makiji, ki obožujejo vse, kar pridelujejo. Na srečo so našli delno rešitev. Makiji imajo zelo radi papajo, zato so začeli saditi papajo okoli pridelovalnih površin in na ta način vsaj malo zadržali opice na obrobju. Med težavami pa je potrebno omeniti tudi afriške polže, spiranje hranil v času deževne dobe in pomanjkanje vode za namakanje v sušni dobi.
Iskanje domačih izdelkov
Globalizacija je dosegla tudi otok Mayotte. Če odštejemo sadje in zelenjavo, zelo težko najdeš domače izdelke. Prehrambeni izdelki, pijače, tehnični pripomočki priromajo na otok praktično iz celega sveta, tako kot pri nas. Ampak, če si vztrajen, se ti trud poplača. Zadnji dan smo odšli na ogled družinskega podjetja Le Banga, kjer se ukvarjajo s pridelavo kave, kakava in začimb (cimet, kurkuma, poper). Pridelke pa predelujejo v slastno čokolado, okusno kavo in dišeče začimbe. Cene, ki jih dosegajo za svoje produkte, so razmeroma visoke, npr. za 70 g tablico temne čokolade, ki vsebuje 70% kakava morate odšteti 5 – 7 evrov.
Na splošno je značilno, da so cene na otoku kar zasoljene, celo za evropske razmere. Mogoče pri cenah najbolj izstopa mleko, za katerega morate odšteti 4 evre za liter, za dva stroka vanilije boste dali 15 do 20 evrov …
Otok Mayotte ima potencial za turistični biser
Že ob prihodu smo se strinjali, da ima otok vse, kar potrebuje neka destinacija, da postane turistično zanimiva (eksotične rastline in živali, laguna s koralnimi grebeni, prijazni ljudje …). Po enotedenskem raziskovanju otoka lahko rečem, da sem prav vesel, da ga turisti še niso v popolnosti odkrili, saj še vedno lahko občutiš avtentičnost otoka, kar pa se ob širjenju turizma ponavadi izgubi. Pohvalno je, da so veliko površin zavarovali, kot zaščitena območja, kjer posegi niso dovoljeni. Vsekakor pa priporočam ogled lagune, belega peščenega otoka in koralnih grebenov, ki so pravi biser. Vaš ogled bo zagotovo začinjen z opazovanjem delfinov, želv in pisanih rib. Žal pa je pri vsej lepoti, ki jo ponuja narava, ena velika črna pika. Zaradi vpliva človeka in podnebnih sprememb so koralni grebeni vedno bolj beli, kar pomeni, da umirajo.
Vir znanja
Ob vrnitvi me sprašujejo, kaj sem si najbolj zapomnil na potovanju. Odgovor ni težak. Vsekakor je otok vir znanja, ki ga je možno prenesti tudi v Evropo, kar bomo v času trajanja projekta AgroSylviMob tudi poskušali dokazati. Prepričali so me predvsem s tem, da ni vse v intenzivni pridelavi, ampak se vse začne pri samooskrbi. Na tem področju pa so oni zagotovo močnejši kot mi. Glede na podnebne spremembe, ki se nam kažejo v vsej svoji luči, je skrajni čas, da začnemo tudi v Sloveniji razmišljati kako naprej. Prepričan sem, da lahko za začetek agrogozdarske tehnike z Mayotta prenesemo na svoje vrtove, seveda z rastlinami, ki so tipične za naše okolje. Zagotovo pa se splača obiskati otok tudi zaradi prijaznih ljudi.
Zapisal: Simon Gračner
Fotografije: Simon Gračner
