V sredo, 13. 9. 2023 smo se dijaki 2., 3. in 4. letnika programa naravovarstveni tehnik s profesorji podali na tridnevni naravovarstveni tabor na Boč. Ko smo se z vlakom pripeljali do železniške postaje Poljčane, nas je tam že čakal oskrbnik Doma na Boču g. Oliver Čobec, ki je prevzel našo prtljago. Po kratki pavzi so pohodniki krenili na pot, mi ta “cartlani” pa smo odšli do Doma na Boču s kombijem. Ko so do doma prispeli pohodniki, nas je še enkrat pozdravil g. Oliver, ki nam je razložil pravila obnašanja na koči in predstavil kraj kamor smo prispeli. Po predstavitvi smo odšli vsak v svojo sobo, kjer smo razpakirali in z navdušeni komaj čakali, da se povzpnemo na Boč.
Nekaj zanimivosti, ki nam jih je predstavil g. Oliver:
– Boč je med zadnjimi vrhovi v Karavankah preden le te preidejo preko Donačke gore in Maclja v panonsko nižino.
– Na eni strani Boča imamo vojaške radarje, na drugi strani pa odprt razgledni stolp, ki sega 20 metrov v višino.
– Nadmorska višina Boča je 978 metrov.
Sedaj pa se vrnimo k temu, kaj smo še počeli. Po obilnem kosilu, smo imeli kratko pavzo, po pavzi pa smo odšli na Boč, hodili smo uro in malo čez. Pot ni bila težka, zato lahko z gotovostjo potrdim, da smo vsi srečno prispeli na Boč, kjer pa nas na žalost ni dočakal prav lep razgled, saj so ga uničili ne bodi ga treba oblaki.
Iz Boča smo se vrnili v planinsko kočo, kjer smo si ogledali kratek dokumentarni film o krajinskem parku Boč-Plešivec. V dokumentarnem filmu smo med drugim izvedeli, katere rastlinske in živalske vrste najdemo tam. Najbolj poznane so: velikonočnica (Pulsatilla grandis), dišeča lakota (Galium odoratum), čemaž (Allium ursinum) in mnoge druge. Za Boč je potrebno omeniti, da tam najdemo zadnje stepske travnike. V gozdu pa lahko najdemo bukve, črne gabre, ostrolistne javorje in celo hrast graden. Tam najdemo tudi kakšno kukavico ali po domače orhidejo.
Na Boču pa lahko najdemo tudi ostanke Štatenberškega gradu. Po večerji je sledilo druženje ob tabornem ognju in da ne bo bojazni, ob kurjenju je bilo vse po pravilih. Prijetno utrujeni smo se odpravili v sobe, kjer pa se za večino še ni končal dan, ampak se je podaljšal še v noč.
Drugi dan tabora.
Drugi dan so nekateri začeli z vzponom na Boč, saj so želeli dočakati sončni vzhod na vrhu stolpa, drugi pa smo sladko dremuckali.
Po jutranjih opravilih smo šli na teren z g. Tilnom Basletom, ornitologom, ki je zaposlen na DOPPS-u (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije). Najprej nam je g. Basle razložil osnove raziskovanja in opazovanja ptic, razložil nam je, kakšno opremo potrebujemo (daljnogled, kakšno knjigo, aplikacijo z oglašanjem ptic …). Kot bi trenil smo opazili Šmarnico. Gre za majhno ptico, ki se rada zadržuje pod napušči in žlebovi. Ob vstopu v gozd smo se ustavili pri panju bukve, za katerega je značilno, da bukov kozliček vanj izleže jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke bukovega kozlička. Ti so pomembni za prehrano detla v Sloveniji. Pri nas živi pet vrst detlov. Slišali smo, da so nekatere vrste žužkojede in da se prehranjujejo zgolj z žuželkami. Pogovarjali pa smo se tudi o tem, kaj ptica potrebuje za izdelavo gnezda.
Po ornitološkem izletu nas je v planinskem domu čakalo kosilo. Po kosilu smo se razdelili v tri skupine, drugi letniki so se naučili kako analizirati vodo.
V drugi skupini smo si postavili vprašanje: Kako izmeriti višino drevesa? Pojavili so se različni predlogi: merjenje sence, aplikacija globe observer … Izdelali smo svoj klinomer, s katerim lahko enostavno izmerimo višino drevesa, njegova izdelava ni težka. Iz interneta smo sneli predlogo za klinomer, vzeli vrvico, slamico in lepilni trak, ter podložko. Na enem delu smo naredili luknjico, skozi katero smo potegnili vrvico, na kateri je tudi podložka. Nato smo vrvico prilepili na zadnji del klinomera. Nad tistim delom klinomera, kjer so zapisani koti, zalepimo slamico, ki nam je služila kot merek. Da bi lahko s klinomerom merili višino dreves, smo potrebovali še nekaj podatkov (dolžino svojega koraka, višino oči, razdaljo v korakih do drevesa, kot pod katerim smo določili vrh izbranega drevesa). Ko smo vse podatke vstavili v formulo, smo dobili višino drevesa.
Tretja skupina pa se je preizkusila v kvizu Kako Poznam Boč. Dijaki so lahko videli, koliko so si zapomnili v prvih dveh dnevih.
Ko smo končali z vajami smo imeli prosti čas, potem je sledila večerja.
Po dobri večerji pa smo šli raziskovati zanimivo življenje netopirjev. Iz Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev so prišle ga. Monika, ga, Jasmina in ga. Anja, ki so nam približale to krasno živalsko vrsto. Povedale so nam, da v Sloveniji živi okoli 30 vrst netopirjev. Najbolj značilna sta mali podkovnjak in navadni netopir. Pred mrakom so napeljale mrežo, ki je namenjena lovljenju netopirjev. V našo mrežo se je ulovil dolgorepi netopir. Videli pa smo tudi belorobega netopirja, ki okreva po poškodbi. Ga. Jasmina je pridobila posebno dovoljenje, ki ji omogoča, da ga zdravi. Izvedeli smo tudi razloge za ogroženost netopirjev, npr. sprememba namembnosti jam, gradov in drugih objektov, kjer se zadržujejo netopirji. Ogroža jih tudi človek zaradi vraž iz starih časov. Netopirji imajo posebno vrsto oglašanja. Oglašajo se v visokih in nizkih frekvencah.
Zadnji dan naravovarstvenega tabora.
Po zajtrku smo z revirnim gozdarjem g Primožem Tropom odšli na teren. Najprej smo se pogovarjali o opremi revirnega gozdarja. Pokazal nam je sekiro s katero odtisne logotip Zavoda za gozdove in številko revirnega gozdarja, sprej za označevanje dreves, ki jih je potrebno odstraniti, pisalo, zvezek, zemljevid revirnega področja in klinasto merilo. Potem smo imeli kratko vajo orientiranja s kompasom. Po tej vaji smo se odpravili na lokacijo vetroloma. Pot do tja je vodila po dobro utrjeni vlaki. Preizkusili smo se v znanju drevesnih vrst, prepoznali smo bukev, divjo češnjo, gorski javor, mali jesen, navadni kostanj in črni gaber. Ko smo prispeli na mesto vetroloma, smo s padometrom izmerili naklon terena, z digitalnim klinomerom pa smo izmerili višino macesna. Revirni gozdar nam je predstavil gozdnogospodarske načrte za gozd, kakšne gozdarske odločbe poznamo.
Ponosni smo lahko, da je kar 60 odstotkov Slovenije poraščene z gozdom. Gozdar nam je tudi demonstriral, kako se označi drevo za posek. V Sloveniji se lahko pohvalimo, da imamo zelo kvaliteten les.
Po slovesu od gozdarja je počasi nastopil trenutek slovesa od idiličnega Boča. Spakirali smo prtljago, počakali na kosilo, nato pa je sledil povratek v dolino, in vožnja z vlakom iz Poljčan do Maribora.
Bilo je odlično. Sodelujoči dijaki se zahvaljujemo našim profesorjem, prof. Gračnerju, prof. Horvat in prof. Pirnat za organizacijo in izvedbo tabora.
Zahvaljujemo se tudi vsem zunanjim strokovnjakom, ki so si vzeli čas za nas in nam predstavili svoje delo, ki ga imajo zelo radi.
Radi bi se še posebej zahvalili g. Oliverju Čobcu in njegovi ekipi na Domu na Boču, ki so nam nudili namestitev, stregli in kuhali slastne obroke in delili z nami prijazno besedo.
Bilo je lepo. In upam, da drugo leto vse skupaj še enkrat ponovimo.
Zapisal: Matija Bobek, 3.aNT
Fotografije: Simon Gračner, Katarina Kores, David Horvat
