Razmišljanje ob Svetovnem dnevu čebel.
Velikokrat slišimo, da ljudje pravijo, da so čebelice naše prijateljice. Ali so res? Odgovor bi moral zagotovo biti pritrdilen. Pa je res? Iz dneva v dan gledamo drugačna človekova dejanja. En sosed škropi sadno drevje, drugi sadi koruzo že drugo leto na isto njivo, tretji podira sadno drevo, ker bi rad tam postavil bazen. Včasih se sprašujem, ali res ne gre brez škropiv? Kaj pa naravni pripravki ali pa avtohtone sorte, ki so odporne na številne bolezni in škodljivce? So mogoče te sorte premalo lepe, debele, svetlikajoče? Morda. Ampak čebelice naše prijateljice pa jih bodo zelo vesele, saj za rast ne potrebujejo kemičnih pripravkov. Vsaj pri mojih starših jih ne, pa so jabolka, hruške in breskve vseeno lepe, sočne in okusne.
Koruza je zelo dobra, ampak čebelam ne tekne. Čebele bi zagotovo glasovale za deteljo, ajdo, facelijo, sončnice, oljno ogrščico. Kmet bi imel pridelek, boljša tla, pa še med za posladek. Čebelice pa bi imele slastno in barvito pašo.
Je res potrebno drevesa samo podirati? Kaj pa, če bi kakšno tudi posadili? Veste kako lep je vrt spomladi, ko zacvetijo sadna drevesa in kako lepo je prisluhniti “brenčanju” v krošnjah dreves.
Ni pa samo človek tisti, ki pogostokrat ne pomaga čebelam, tukaj je tudi muhasto vreme, ki jo vsako leto zagode čebelam. Čebelam nagaja pozeba, nizke temperature, vročina, suša, toča, ki vsako leto vzamejo obilo paše našim čebelicam. Letos je vreme posledično tudi pomagalo čebelam, saj zaradi dolgotrajnega dežja kmetje ne morejo pokositi travnikov in zato po dolgih časih spet lahko občudujemo cvetoče travnike. Je pa vseeno kar malo grozljivo pogledati novodobne travnike, saj je na njih veliko manj cvetočih rastlin, kot pa jih je bilo v mojem otroštvu. Razlog je seveda v hitri in pogosti košnji, ki ne dovoljuje, da bi trave in druge cvetoče zeli zacvetele in razvile seme ter si tako ustvarile prepotrebno zalogo semen za prihodnost.
Pogosto slišim izjave, da so kmetje krivi, ker je vedno manj čebel, saj prehitro kosijo travnike, na njivah in sadovnjakih pa uporabljajo škropiva. Najlažje je zvaliti krivdo na prvega, ki ti pride na misel. Pozabljamo pa, da sodobno kmetijstvo ni enako tistemu izpred let, saj so tukaj tudi ekološki kmetovalci, pa tudi večina ostalih posega po škropivih samo, če je nujno potrebno. Moje mišljenje je, da smo vsi soodgovorni za izginevanje čebel. Vsakodnevno zastrupljamo naravo z vozili, uničujemo cvetoče travnike za gradnjo stanovanjskih objektov in cest, na vrtu brezpotrebe uporabljamo številne kemične pripravke, vsak teden kosimo trato okoli svojih domov … Mimogrede, a takšna košnja pa ne zmanjšuje čebelje paše?
Naša naloga je, da se vsak pogleda v ogledalo in poskuša pomagati čebelam po svojih najboljših močeh. Verjemite, da lahko vsak prispeva majhen delček, npr. na gredico posejemo mešanico cvetočih rastlin, ki so hkrati lepe, pa še odlična paša za čebele so, posadimo semena sončnic, posadimo okrasno gredico z rastlinami, ki so medovite, postavimo hotel za žuželke, opravimo kakšno krajšo pot peš ali s kolesom, avto pa si naj malo doma odpočije. Verjamem, da smo ljudje polni dobrih idej.
Ta zapis pišem ravno na 20. maj – Svetovni dan čebel. Vreme je lepo, travniki okoli mojega doma že cvetijo, po dolgem času pa smo dočakali tudi sonce. Lahko bi rekel, da je po dolgih dnevih dežja in nižjih temperatur prav malo kičasto. Skoraj idealno, a kje so čebelice? Na cvetočem travniku ne vidim nobene. Je morda čas za alarm? Neeee. Verjetno samo praznujejo svoj dan. Jutri pa jih bo spet polno na s cvetnim prahom in nektarjem bogato obloženih cvetovih.
Čebele naš vsakdan! Kako dolgo še?
Simon Gračner
Vir: Bodieko.si
