Film o izmenjavi v Mariboru
Na povezavi si lahko pogledate nekaj utrinkov iz izmenjave francoskih dijakov na Biotehniški šoli Maribor.
Kliknite na povezavo: Izmenjava dijakov v iz Francije v Mariboru.
Vodja projekta: Simon Gračner
Mednarodna izmenjava s Francijo
Od 24. 9. do 27. 9. 2019 smo na šoli gostili dijake iz šole Lycée du Pflixbourg iz Francije. Na izmenjavi je sodelovalo 14 dijakov in 2 profesorja. To so dijaki iz programa Gestion des Milieux Naturels et de la Faune oz. Upravljanje z naravnim okoljem in divjimi živalmi. Zaradi tega smo izmenjavo obarvali bolj naravovarstveno, saj smo jim želeli pokazati, kako z naravo ravnamo v Sloveniji. Še posebej jih je zanimalo, kako ravnamo z divjimi zvermi (medved, volk, ris) in gozdovi, zato smo oglede prilagodili tem temam.
Torek, 24. 9. 2019
Ob prihodu v šolo jih je najprej pozdravil ravnatelj naše šole Anton Krajnc in jim zaželel dobrodošlico. Nato je sledila kratka predstavitev šole in njenih programov.
Za ogrevanje smo izvedli pokušnjo različnih sort namiznega grozdja, s katerim se naši gosti niso samo posladkali, ampak smo hkrati testirali njihovo mnenje o kvaliteti našega grozdja. Ocenjevali so 15 sort namiznega grozdja, in sicer okus in aromatičnost; nato, koliko motita jagodna lupina in semena v jagodah ter, ali bi bili pripravljeni kupiti to sorto grozdja. Nalogo so opravili zelo vestno, in postopali, kot da bi bili izkušeni degustatorji.
Po pokušnji nas je po posestvu popeljal dijak Mihael Unger. Najprej nam je predstavil šolsko mlako, za katero skrbijo dijaki iz programa naravovarstveni tehnik. Nato smo se sprehodili do visokih gred, kolekcij zelišč in trajnic in mimo sadovnjakov ter vinogradov do rastlinjaka, v katerem smo si ogledali proizvodnjo zelenjave. Veliko zanimanja so gostom zbudile naše male živali iz vivarija.
Iz vivarija smo pot nadaljevali do ekološkega sadovnjaka. Med potjo so nam gosti povedali, da tudi pri njih širijo področje ekološke pridelave: tako v sadovnjakih in tudi v vinogradih. Za konec smo si ogledali še čebelnjak in medoviti vrt ter stare stroje, ki so navdušili predvsem fante.
Profesorica Kristina Dolinar Paulič nam je z dijaki pripravila še pokušnjo različnih vrst medu in žvečkota.
Popoldan smo se z gosti iz Francije sprehodili po Mariboru. Profesor Drago Jakopin jih je popeljal po najpomembnejših kulturnih in naravnih znamenitostih mesta. Sprehod smo nadaljevali do gostišča Pri treh ribnikih.
Že vidno utrujeni so sprehod zaključili v dijaškem domu Prometne šole, kjer so bili tudi nastanjeni.
Sreda, 25. 9. 2019
Zjutraj smo dijakom omogočili daljši spanec in se šele opoldne odpravili na ogled Botaničnega vrta Univerze Maribor v Pivoli.
Po botaničnem vrtu nas je vodila ga. Meta Šepic. Najprej nam je predstavila zgodovino zasajanja parka, nato pa nas je popeljala skozi park.
Najprej smo si ogledali magnolijo, ki je jeseni zanimiva predvsem zaradi oblike plodov in semen, potem pa smo se mimo različnih vrst javorjev odpravili do sistematskega polja, na katerem so rastline zasajene po družinah, od tod pa do skalnjaka, kjer smo lahko opazovali rastline, ki so posajene na tri različne kamninske podlage.
Iz najbolj suhega dela vrta smo se sprehodili do najbolj mokrega (ribnik), nato pa do rozarija, kjer smo si ogledali tudi dve slovenski sorti vrtnic (Prešeren in Trubar).
Na sprehodu skozi pinetum smo občudovali različne iglavce in se lahko prepričali, da nimajo vsi enakega vonja. V sadno-zelenjavnem vrtu so nam povedali, da je pogosto prehransko najbogatejša tista hrana, ki nam je najbližja, a je po navadi ne opazimo. Takšna je zagotovo vsem znana velika kopriva, ki velja za super živilo. Seveda nismo mogli mimo vrta z zdravilnimi rastlinami, v katerem smo lahko uživali v blagodejnih vonjavah posameznih zelišč. Naše goste je še posebej zanimal netresk ali po domače uhlek. Spregledali nismo tudi okrasnih trav, ki so se bohotile pred nami. Za konec smo si ogledali še novo pridobitev vrta, to je arheološki park. V njem smo se ustavili pred številnimi gomilami in na stalni arheološki razstavi.
Iz Botaničnega vrta v Pivoli smo se odpravili do botaničnega vrta TAL 2000. Lastnik vrta Roman Hergan nam je najprej predstavil zasajanje vrta, nato pa nas je popeljal po nasadu. Ogledali smo si največjo zbirko vodnih in obvodnih rastlin, hkrati pa nam je najbolj zanimive tudi podrobneje predstavil. Še posebej zavzeto smo mu prisluhnili, ko je spregovoril o zbirki strupenih rastlin. Hitro smo ugotovili, da marsikatero od njih najdemo tudi na domačem vrtu. Zato velja biti pazljiv. Prav tako je bila zelo zanimiva tudi zbirka zdravilnih rastlin, mineralov in kamnin. Na koncu ogleda je lastnik odgovarjal tudi na naša vprašanja in nato pot nazaj v Maribor.
Četrtek, 26. 9. 2019
Četrtek je bil namenjen celodnevni strokovno obarvani ekskurziji po Notranjski. Ker še vedno velja stari slovenski pregovor: Rana ura, zlata ura, smo se še v mraku odpravili proti našemu prvemu cilju, to je Gozdni učni poti Mašun.
V gozdni hiši Mašun nam je revirna gozdarka mag. Špela Elizabeta Koblar Habič predstavila gozdno učno pot, zgodovino Mašuna in zgodbo medveda, ki je stal ponosno pred nami. Medved je svojo pot po okoliških gozdovih končal že pred nekaj leti, ko ga je po »nesreči« ustrelil neki lovec Tudi mi smo bili presenečeni, kako lahko nekdo po nesreči ustreli tako veliko žival. Zgodba je drugačna: lovci so dobili dovoljenje za odstrel določenega števila medvedov, določeno je bilo le, koliko lahko približno znaša njihova teža. Lovec je na daleč ocenil, da medved spada v kategorijo do 250 kg. A, se je uštel. Tehtal je kar 325 kg in še vedno velja za najtežjega medveda, ki je bil ustreljen v Sloveniji.
Pot nas je nato vodila po travniku in skozi gozd do bukve z veliko rakasto tvorbo na deblu. Bukev je tudi najpogostejši listavec, ki ga najdemo v tem delu Slovenije, hkrati pa je največji proizvajalec kisika med našimi drevesi.
Na naslednji točki so nam podrobneje predstavili rednega gosta v teh gozdovih: volka. Seznanili smo se z njegovim načinom življenja in njegovimi tesnimi vezmi s sorodniki. Volkovi živijo v krdelih, ki jih tvorijo bližnji in daljni sorodniki. Glavni vodja v krdelu je alfa samec, ki je tudi odgovoren za preživetje krdela. Število volkov se ugotavlja s pomočjo DNK-analize iztrebkov. Povedali so nam, da tudi največji strokovnjaki za volkove težko določijo število osebkov v krdelu, to pa zato, ker pozimi drugi iz krdela hodijo za alfa samcem tako natančno, da je vidna samo ena sled, in to tudi več kot dva kilometra daleč. Smo tega sposobni tudi ljudje? Tudi sami smo poizkusili. Hodili smo v popolni tišini, toda težava se je pojavila, ko je bilo potrebno hoditi po stopinjah prvega v skupini. V volčjem redu smo prišli na vrh Anine skale, od koder se je odprl izvrstni pogled na Snežnik in na njegove dobro vidne vegetacijske pasove. Na Anini skali nam je vodička predstavila, kako leto za letom kličejo volkove in kako ni enostavno posnemati njihovega tuljenja.
Sledila je predstavitev življenja medveda: strah pred njim je povsem odveč, saj se bo hitro umaknil, če nas bo opazil. Izjema so seveda medvedke z mladiči, pred katerimi je bolje, da se jim človek umakne. Za težave z medvedom, smo krivi tudi ljudje sami, saj preveč radodarno nastavljamo hrano, tudi v zabojnikih za smeti. Ob poti smo se ustavili še pri njegovem domovanju – brlogu. Nismo mogli razumeti, kako se lahko splazi odrasli medved skozi tako majhno luknjo. Odgovor je bil zelo “preprost”. Medved potrebuje le tako širok vhod v luknjo, kot je široka njegova glava, saj lahko trup “skrči” do širine glave.
Na poti so nas naučili uporabiti tudi gozdarski telefon: v gozdu ga uporabljajo gozdarji. Taka oblika sporazumevanja deluje zelo preprosto, je hitra in tudi učinkovita.
Na učni poti smo se srečali še s tretjo zverjo, ki živi v teh gozdovih, to je evropski ris, ki je žal že zelo ogrožena vrsta, tako da poskušajo povečati njegovo število z vnašanjem risov iz drugih predelov Evrope (predvsem Slovaške in Romunije). Večjega števila risov se nam ni potrebno bati, saj za človeka ni nevaren.
Ogled učne poti smo zaključili pri lovskem gradiču, ki je leta 1943 pogorel, tako da sta na pogorišču ostala le še dva stolpiča.
Po kratkem počitku smo se odpravili proti Križni jami. Pri vožnji po gozdni cesti smo se sproščeno predajali vsej širini snežniških gozdov.
Pred odhodom v jamo smo se preobuli v škornje in opremili z ročnimi svetilkami. Nestrpno smo čakali na odhod v jamo, še posebej Francozi, saj nekateri do takrat še niso bili v kraški jami. Na vhodu so nam predstavili zemljevid poti po jami. V jami že po nekaj sto metrih zmanjka svetlobe, zato smo pot nadaljevali ob ročnih svetilkah. Med potjo smo lahko opazovali številne oblike kapnikov, na stropu pa srebrno obarvane dele, ki jih tvorijo vodne kapljice, pomešane z jamskimi bakterijami. Ker je bilo nedolgo nazaj močnejše deževje, smo lahko celo pot poslušali bobneče pretakanje vode po kanalih, ki so bili prekriti s sigo (raztopljenim apnencem). Zaradi nje je bil pogled še bolj veličasten.
Glavni rov se je nadaljeval skozi Veliko dvorano proti kapniku Čimborasu, kjer smo si ogledali izjemno zanimivost: kosti jamskih medvedov. Čudili smo se predvsem podatku, da so bili nekoč medvedi visoki tudi do dva metra (ko so bili na vseh štirih nogah) in težki več kot dve toni. Lahko bi rekli, da so današnji medvedi proti njihovi velikosti le medvedki.
Ogled smo nadaljevali do prvega jezera, po katerem smo se zapeljali s čolnom. Čarobna je bila predvsem vožnja nazaj, ko smo ugasnili svetilke in prižgali le svetilko na zadnjem delu čolna.
Pri izhodu smo se vsi strinjali, da je Križna jama pravi naravni biser, še posebej, ker je niso skazili z betoniranimi potmi, ampak so poti ostale take, kot so jih pred več tisoč leti shodili medvedi.
Iz Križne jame smo se odpravili do Cerkniškega jezera, v katerem pa ni bilo veliko vode. Od tam pa do Muzeja Cerkniškega jezera. Najprej smo si ogledali film z naslovom Jzeru je, jzera nej, ki predstavlja Cerkniško jezero v vseh štirih letnih časih, nato pa smo si lahko ogledali orodja, ki so jih nekoč uporabljali domačini pri delu in zabavi.
V nadaljevanju smo si ogledali “živo” maketo Cerkniškega jezera, na kateri je v pomanjšanem merilu pokazan položaj jezera in njegova širša okolica. Spoznali smo delovanje vodnega sistema oz. nastajanje in presihanje jezera. Slišali smo od kod rek, da je Ljubljanica reka sedmih imen (Trbuhovica – Obrh – Stržen – Rak – Pivka – Unica – Ljubljanica). Za konec pa nam je vodička predstavila legendo o nastanku jezera.
Za slovo od Notranjske smo si privoščili še odlično toplo malico, ki nas je ogrela in nam povrnila moči.
Pri vračanju proti Štajerski se seveda nismo mogli izogniti Trojanam in njihovim krofom.
Petek, 27. 9. 2019
Dan smo namenili strokovnemu sodelovanju med dijaki. V prvem delu so se dijaki posvetili izvajanju analize različnih vzorcev vode. Opraviti so morali nalogo, da s pomočjo analize pH, trdote vode, vsebnosti fosfatov, nitritov, nitratov in amonijaka ugotovijo, za kakšen vzorec vode gre, ali je onesnažen in če je, s čim je onesnažen. Naloga se je izkazala za kar težavno, a so se je po skupinah lotili zelo zavzeto, predvsem pa natančno, kar je pri analizah zelo pomembno.
Vsaka skupina je predstavila dobljene rezultate in svoje mnenje o vzorcu. Na koncu sva s profesorico Natalijo Horvat tudi razkrila, katere vzorce so analizirali: vodo iz Miklavške mlake, vodo iz potoka ob kmetijski površini, vodo iz pipe, lug – tekočina s pralnim praškom, voda pomešana z WC-čistilom in voda pomešana z dušikovim gnojilom. Dijaki iz Francije so prvič opravljali tovrstne analize vode.
V drugem delu pa smo se lotili vrednotenja ekosistemskih storitev oziroma vrednotenja koristi, ki jih ljudje prejmemo od njih. Tovrstno vrednotenje je zelo pomembno, saj lahko laže načrtujemo rabo naravnih virov, razvoj infrastrukture, upravljanje z varovanimi območji, turistični razvoj …
Dijaki so morali skozi pogovor oceniti koristi, ki jih daje šolski sadovnjak (pri kroženju vode, kroženju zraka, prehranjevalni verigi, na erozijo, opraševanje, na turizem, izgled krajine …). Dijaki so pokazali, da znajo zelo dobro razmišljati in z argumenti podpreti svoje ideje.
Popoldanski del je bil aktivistično obarvan, saj smo se pridružili podnebnemu protestu, ki je potekal na Grajskem trgu v Mariboru.
Ker že močno občutimo posledice podnebnih sprememb, nismo veliko razmišljali o tem, ali se udeležiti protesta ali ne. Udeležbo smo podkrepili s plakati, ki so ljudi opozarjali, da imamo dovolj, da se planet Zemlja vrti na žaru toplogrednih plinov in da nimamo rezervnega planeta. Francozi pa so z glasnimi vzkliki opominjali ljudi, da morajo biti okolju bolj prijazni.
Štirje dnevi druženja so prehitro minili, zato je bil čas le še za zadnjo skupno fotografijo, z obljubo, da se spomladi vidimo v Colmarju.
Verjamem, da smo se veliko naučili drug od drugega, kar je bil tudi namen izmenjave.
Zapisal in fotografije: Simon Gračner
